Od Yperna do Bovca

Bojni plini v prvi svetovni vojni

Camillo Pavan

Fotografija, posneta iz nekega letala, ki prikazuje prvi napad s plinom, ki so ga izvedli Nemci leta 1915 pri Ypernu.  

Italijani so se zavedali, da bodo napadalci ob bližnji ofenzivi uporabili plin. Uporaba plina je namreč pri vseh vojskah postala nekaj običajnega, čeprav je mednarodna Haška konvencija iz leta 1899 in 1907, ki so jo podpisale vse evropske države, to izrecno prepovedala ¹.

Vojna s kemijskimi sredstvi naj bi se začela leta 1915 ob nemškem napadu pri Ypernu, vendar je že pred tem bilo nekaj zmernih poizkusov uporabe plina v bojih. Nemci so celo obdolžili prav Francoze, da so kot prvi, v začetku oktobra 1914, uporabili plinske granate (izstrelke napolnjene z dražečim plinom).

27. oktobra istega leta so Nemci v Neuve Chapelle izstrelili proti francoskim pozicijam 3ooo šrapnelov 105 napolnjenih s soljo dianisida, ki bi bili morali povzročiti draženje, pa se je izkazalo, da niso učinkoviti ². Po nekaterih sledečih poizkusih "iskanja" na ruski in na francoski fronti, ki niso dosegli omembe vrednih rezultatov, so Nemci ponovno poizkusili tokrat v velikem stilu.

22. Aprila leta 1915 so francoske enote, razporejene na odseku med Langemarkom in Bixchootem (Ypern), ki niso bile opremljene z nikakršno masko, zagledale, da se jim približuje "gosta stena rumenkasto zelenega plina, sprva v višini človeka, potem pa čedalje višja". Bil je klor, ki so ga  spuščali celih 8 minut iz številnih velikih jeklenk, ki so jih Nemci prinesli v prvo bojno linijo. Uspeh je bil "žalostno mogočen" : 15.000 zastrupljenih s plinom, med njimi najmanj 5ooo mrtvih.

Le nekaj dni kasneje so napad ponovili, tokrat na strelske jarke vzhodno od Yperna, ki so jih zasedali kanadski vojaki, in tam povzročili zopet 5000 mrtvih.

Če zavezniki niso pričakovali napada s plinom, se tudi Nemci niso takoj zavedeli ogromne pomembnosti novega orožja. Izzo tako komentira: «Kaj bi se bilo zgodilo, če bi bili uporabili večje količine iperita tako kot so Nemci leta 1918 v eni sami akciji trajajoči 10 dni, izstrelili 1.000.000 granat, ki so skupno vsebovale 2500 ton iperita ?».

Od tistega aprila 1915 se je med kemiki obeh vojsk vnelo pravo tekmovanje. Po eni strani so prav kmalu našli ustrezne pripomočke, ki bi mogli neutralizirati učinke klora (osebne maske in skupna zaščitna sredstva), po drugi strani pa so preizkuševali druge tipe plinov, v prvi vrsti fosgen (tega so sicer poznali vse od leta 1811) in z njimi napolnjene izstrelke so zaznamovali z zelenim križem. Izpopolnjevali so zaščitna sredstva, istočasno pa poizkusno uporabljali čedalje močnejše strupe, vse dokler niso Nemci, še enkrat prvi, uporabili izstrelke zaznamovane z rumenim križem in vsebujoče novo snov, ki je istočasno povzročala mehurje in zastrupljala in pred katero ni bilo zaščite: diklordietilsulfid. Tudi tega so poznali že dolgo (od 1860), vendar je od tega trenutka dalje dobil ime po kraju žalostnega slovesa, kjer je bil uporabljen prvič v noči med 11. in 12. julijem 1917 : laboratorij na odprtem v Ypernu (od tod "iperit").

Iperit ne povzroči takojšnjih  in številčnih smrti. Ker pa je njegov učinek zelo  močan in povzroči mehurje na širokih površinah (kožni izpuščaji, otekline na genitalijah, i.t.d.), lahko onesposobi za daljši čas zelo visok odstotek prizadetih med trpljenjem, ki si ga je lahko predstavljati.

Med 10.000 zastrupljenimi z iperitom v Verdunu, med avgustom in septembrom 1917, je število mrtvih doseglo le 1-2%, 35 % prizadetih je pa bilo dokončno onesposobljenih za bojevanje in nikoli popolna ozdravitev preostalih 65%  je trajala 45 dni. Prav zaradi tega je nekdo (ki tistega 24. oktobra zjutraj ni bil v Bovcu), upoštevaje nizko stopnjo umrljivosti, ki jo je statistika pripisovala plinom, smatral, da so "humanitarno orožje" ³.

Iperit ima obliko slabo hlapljive a zelo obstojne tekočine. Več dni lahko obstane na zemlji ne da bi se jo opazilo, ker je duh po gorčici, ki veje iz nje, zelo rahel. Prav kmalu pa se je izkazalo, da je med plini najbolj zastrašujoč in da so izstrelki z rumenim križem povzročili osemkrat višje število smrti od prej uporabljenih bojnih strupov. Z vojaškega vidika je "prednost" tega plina, poleg njegove obstojnosti na zemlji, tudi to, da pronica skozi normalna oblačila. Za zaščito bi morali imeti na sebi oblačila iz posebnih neprepustnih tkanin, ki se jih pa ne da nositi v vsem tako dolgo potrebnem času, še  posebno pa poleti ne⁴.

Na italijanski fronti so plin (mešanico klora in fosgena) ⁵  prvič uporabili Avstrijci in sicer na Krasu med Sv. Mihaelom in Sv. Martinom 29. junija 1916 ob 5. uri zjutraj. V kratkem času je bilo med italijanskimi vojaki 6428 mrtvih (od teh 172 oficirjev) ⁶. «Italijansko bojno črto z brigadami Pisa, Regina in Ferrara,, ki so prav v tistem trenutku izpeljavale zahtevno menjavo položajev, so močno prizadele posledice strupenega oblaka, ki se je zgrnil nad jarke in obstal v vdolbinah med prvimi bojnimi črtami in tokom reke Soče. Nekaj ur kasneje je nenadno spremenjena smer vetra vrnila plin napadalcem, ki je tudi med njimi povzročil enake posledice» ⁷.

Med napadom  so avstroogrski vojaki uporabljali tudi z železom okovane kole in so z njimi tolkli po omamljenih italijanskih vojakih, kar je vzbudilo globoko ogorčenje, o katerem so poročali vsi evropski časopisi. «Velika propaganda o skupni uporabi plina in okovanih kolov, tehnološko izdelanim orožjem združenim z ostanki srednjeveškega bojevanja (lopate in puškina kopita so sicer imele isto funkcijo), je močno prestrašila prizadete bojevnike, čeprav so bili vajeni vsakršnih vojnih krutosti ... še najbolj pa ljudsko mnenje in družine vojakov ter povzročilo, da je vsepovsod naraščal negativni odnos do sovražnikov ...  » ⁸. 

Razumljivo je, da tudi Italijani niso zaostajali s spuščanjem plinov, ki so jih v veliki količini uporabili predvsem v bitki na Banjšicah (in na splošno v 11. bitki na Soči), kot je razvidno iz dokumenta objavljenega na naslednji strani in predvsem iz avstrijskega poročila št. 22615, ki ga citira Izzo (str. 24):

«Trajanje italijanskega obstreljevanja s plinom je bilo povsem drugačno. Napadanje določenih območij s plini je navadno trajalo po več ur. V nekem primeru je sovražnik obstreljeval s plini devet ur in porabil 3500 posebnih granat. V glavnem  so bile topniške enote izpostavljene plinom  po več kot pet ur. Pline so spuščali največ ponoči ali ob zgodnjih jutranjih urah, da bi iznenadili še speče vojake in mogli ovirati preskrbovanje in utrujati enote z nenehnimi alarmi, pa tudi zato, ker je ponoči najmanj vetrovno. Spuščanje plina ponoči naj bi imelo največji možni učinek, ker se napadeni, vsi zaspani, slabše ščitijo in je sploh težje ločiti plinske izstrelke od drugih».

Proti koncu vojne je torej uporaba plinov postala običajna praksa tako da so julija 1918 dotacije topništvu nemških divizij obsegale približno 50% plinskih izstrelkov ⁹. Zelo velike so bile tudi količine kemijskih sredstev, ki so jih skupno proizvedle različne države: 100.000 ton Nemčija; po 50.000 ton Francija in Anglija in 13.000 ton Italija ¹⁰. Samo v tovarni Rumianca so 1918. leta pripravljali dnevno po 6 ton fosgena ¹¹.

------------    

Opombe

1. A.Pagniello, I grandi pilastri della guerra, Gli aggressivi chimici, l'azoto atmosferico  [Veliki stebri vojne, Kemijski strupi, Dušik v zrakv], Torino, 1928, str.2

2. Attilio Izzo, Guerra chimica e difesa antigas [Kemijska vojna in zaščita proti plinom], Hoepli, Milano, 1935, str. 17-25. [Tudi za naslednje opombe do štev. 3]

3. Alessandro Lustig, Fisiopatologia e clinica dei gas da combattimento ad uso dei medici [Fiziopatologija in opis bojnih plinov za potrebe zdravnikov], Milano, 1931, str. 14. Avtor, "profesor in senator", je bil avtoriteta v stroki, saj je bil med vojno zdravnik polkovnik pri posebnem tehničnem uradu glavne komande. Bil je pri glavni Komandi tudi med Kobariškimi dnevi (Angelo Gatti, Caporetto, Dal diario di guerra inedito [Kobarid, Iz neobjavljenega dnevnika], Bologna, 1964, str.270). Lustig je osvojil mnenje nekaterih "vojnih tehnikov" (...) In tudi številnih zdravnikov.

4. Poročnik Muccini govori v svojih spominih (Mario Muccini, 1939, Ed ora, andiamo! Il romanzo di uno "scalcinato" [In zdaj pojdimo! Roman o nekem "razcapancu"], Garzanti, Milano, str.229) o neki, čeprav delni pomoči, ki so jo uporabljali Italijani. «Delijo nam hlačke proti iperitu. So črne in podobne kopalkam. Rešile nam bodo mode (genitalije). Za vraga, vsaj teh nam je mar».

5. Lustig,, cit. Delo, str.9. Avstrijci so za dosego strupenega oblaka postavili na Krasu 6000 petdeset kilogramskih jeklenk, vendar so jih, zaradi neugodnega vetra, za spuščanje plina uporabili le 3000.

6. Lucio Fabi, uredil, 1991, Sul Carso della Grande Guerra, Da Redipuglia a Gorizia, Guida ad un percorso storico-museale [Na Krasu v prvi svetovni vojni, od Sredipolja do Gorice, vodič za zgodovinsko – muzejsko pot], Monfalcone, str.46

7. Lucio Fabi, uredil, 1995, Uomini, armi e campi di battaglia della Grande Guerra [Moštvo, orožje in bojna polja], Mursia, Milano, str.43

8. Isto.

9. Izzo, cit. Delo, str.24. Po Lustigu (str.10): " V zadnjem času strašnega spopada so topništva vseh kalibrov bila bogato založena večinoma z izstrelki, napolnjenimi s kemijskimi sredstvi in uporabljala so jih, lahko rečemo, nenehno. Spuščanje plina je tako imelo odločilen vpliv na vso taktiko vojne  in uporabo istega so razširili tudi na pomorske bitke.

10. Izzo, cit. Delo, str.4

11. Izzo, cit. Delo, str.45

Prevod: Marta Filli

------------

©1997, iz knjige Grande guerra e popolazione civile, vol.1 - Caporetto

[ Marta Filli ]

[ Home ] [ Al fronte e in prigionia ] [ Navigare sul Po ] [ Sile. Piarda di Casier ] [ L'ultimo anno della Prima Guerra ] [ In fuga dai tedeschi ] [ I prigionieri italiani ] [ Grande guerra in Alto Isonzo ] [ Grande Guerra - altre pagine ] [ Caporetto ] [ Raici, radicchio storia ] [ Sile città e paesi ] [ Sile ] [ Drio el sil ] [ Dighe e centrali Tagliamento ] [ Dighe e centrali del Piave ] [ Duce nelle Venezie ] [ Porto Marghera anastatica ] [ Piave anastatica ] [ Diario ] [ Aeroporto ] [ Camillo, mio nonno ] [ Le interviste dal 1984 al 1992 ] [ Le interviste sulla Grande Guerra ] [ Links ] [ Per ordinare ]