Izbruh plamena z vrelega bencina,

ki zagrabi grlo

Camillu Pavanu povedal Ivo Ivančič

Takrat je bila cela bovška fronta izpostavljena obstreljevanju s plinom. Uporabljali so normalne granate s plinom, katerih nekaj primerkov še hranim v svoji zbirki. Vendar ni to "splošno" obstreljevanje dalo pomembnih rezultatov. Tisto pa, kar je res imelo odločilni vpliv na usodo bitke, je bila izstrelitev 1000 granat iz ravnih ploščadi, zaščitenih s strminami, ki se nahajajo iz smeri od Soče,  ne daleč od naselja Vodenca.Tisoč granat,vsebujočih plin, postavljenih v cevi, nekakšne možnarje, po nemško imenovane Gaswerfer, je bilo izstreljenih  istočasno s pomočjo električnega stikala, nad italijanske bojne jarke, ki so se nahajali približno 500 metrov daleč, v Naklem.

Po preboju fronte, so Nemci pustili cevi kar tam na mestu. Mirko Fuljač, stari zbiralec ostalin, doma iz Bovca, me je naučil odpreti svojih prvih 10-15 bomb. Danes je mrtev, pripovedoval pa mi je, da je mnogo let preden sem ga spoznal, našel na stotine takih cevi. Pobral jih je in jih skušal prodati, pa je z njimi zaslužil prav malo, ker so bile iz navadnega železa. Ni si znal razložiti zakaj so bile na tistem mestu vse tiste cevi. Zdaj pa to dobro vemo!

Vsaka cev je vsebovala 180 kalibersko granato napolnjeno s plinom. Jaz sem uspel najti dve taki granati: ena je bila že prazna, ker  je dno v dotiku z zemljo razpadlo in je plin ušel, druga pa je bila še polna. Bili smo trije prijatelji, ko smo nekje okoli Naklega našli to bombo: jaz, Anton Kauc, ki ga zdaj ni več  in Dušan Klavora. Za gotovo smo vedeli, da je polna, ker je to, kakor z jeklenko za gospodinjstvo, v kateri se čuti, če jo dvigneš, kako se v njej premika plin. Problem je bil kako jo odpreti ob tako nevarni vsebini?

Dve leti je trajalo, da smo dobili rešitev. O tem smo se pogovarjali v gostilni ob kozarčku vina, pogovarjali smo se ob zimskih večerih.... Dokler se nismo  nekega dne — bilo je okoli 1980. — odločili, da se lotimo tega opravila.

Nabili smo puško z osem milimetrsko kroglo težke strojnice Breda iz druge svetovne vojne (našli smo jo prav tu in pustili so jo italijanski vojaki, ko so se po 8. Septembru umaknili). Bombo smo odnesli na kraj, za katerega smo vedeli, da je popolnoma zapuščen, visoko v hrib, na kraj, kamor v celem letu pride, ja ali ne, en sam človek. Položili smo jo na tla in ji približali, na ne več kot dva centimetra, puškino cev. Potem smo povezali petelina z dolgo vrvico, ki smo jo ovili okoli ene strani granate, tako, da smo se lahko postavili na nasprotno stran od tiste, s katere naj bi uhajal plin.Oddaljili smo se za več kot 50 metrov in potegnili vrvico. Ustrelilo je. Močna krogla je prebila granatin oklep in plin je sikajoč zaradi pritiska začel uhajati. Nastajal je oblak bele barve  (podoben megli in prav rahlo rumenkast), ki se je razširil na približno 25 metrov.

Čez nekaj časa, ko ni bilo več videti sledu plina, sem predlagal svojim prijateljem, da gremo pregledati granato. Dušan si ni upal, zato sva šla samo jaz in Anton Kauc. Približevala sva se počasi, previdno, vsakokrat po nekaj centimetrov. Duhala sva zrak, da bi se mogla ustaviti ob prvem sumljivem vonju. In ko sva bila približno 6 do 7 metrov od bombe, sva oba istočasno začutila, da naju nekaj peče v grlu in da nama onemogoča dihanje; nemudoma sva zbežala nazaj.

In vendar ni bilo videti plina, čeprav ga je očitno nekaj le ostalo. Bilo je kakor v sobi, v kateri se še nekaj ur ni kadilo, pa je prostor še zmeraj prepojen z dimom.

Ko je minilo še nekaj časa, čeprav sem se zavedal nevarnosti, sem rekel prijatelju: "Ajdi, greva še nkret...", kar v našem narečju pomeni "Daj, daj ... Pojdiva še enkrat". Anton pa se je bil preveč prestrašil. "Ne", mi je odgovoril, " jaz ne grem več".

Vendar sem jaz tak, hotel sem še poizkusiti! Ponovno sem se približal granati, sam, vonjal sem zrak, korak za korakom. "ničesar ni", sem si dopovedoval medtem ko sem se približeval kraju, kjer sem bil prej začutil plin."Še zmeraj ni nič", sem si rekel in napravil še pol koraka. Morda je v tistem trenutku veter spremenil smer, ne vem: v hipu sem se znašel sredi plina in čutil sem, kot da je plamen gorečega bencina, ki ti gre v grlo in v njem zagori. "Joj, ne morem več dihati!".

Obrnil sem se in komaj uspel napraviti, lete, nekaj korakov, pošel je kisik in padel sem na tla. Slišal sem svoja dva prijatelja, ki sta govorila: " Po njem je, zdaj je konec z njim ...". Že kmalu pa se mi je posrečilo, da sem se opomogel, začel sem kašljati, pohrkavati, izločati sluz skozi nos. Moralo je preiti deset minut, preden sem skoraj normalno zadihal. Še po dveh urah me je nekoliko peklo v grlu in le naslednji dan nisem imel nobene težave več. Zdaj lahko potrdim, da je res, kar je pisalo v nekaterih italijanskih knjigah: da so tisti vojaki, nad katere je bil spuščen plin, umrli bluvaje kri in drobce pljuč ¹. Resnica je to, vem, da je, ker sem sam preizkusil ta plin.

Da lahko spoznaš, kako močan je tisti plin, ti povem še nekaj. Ko smo razstrelili granato, je bil pozno poletni dan, bilo je morda konec avgusta, morda prve dni septembra, listje v gozdu pa je bilo še lepo zeleno. Ko pa smo se po nekaj dneh vrnili tja, je v radiju 50. metrov od eksplozije bilo vse zažgano, rujavo, kot ta omara. Ne samo listje, vse je bilo zažgano, še trava se je posušila. Po petdesetih metrih je vegetacija postajala manj ožgana, znaki plina pa so bili vidni tja do 250 metrov od granate. In vse to z eno samo granato.   

Šlo je za plin fosgen ², to sem videl v nekem italijanskem vojaškem dokumentu iz vojnega časa ³. Jaz ne poznam kemije, ne morem niti reči, če je dišal po mandljih ali po kavi ali po testeninah! Začutil nisem nikakršnega vonja ⁴. Lahko ti le povem, da sem zadnji še živ človek, ki je poizkusil ta plin!

Pa nehajmo razpravljati o tem, kakšne vrste plin je bil. To, kar vem za gotovo je, da te zagrabi za grlo in da če bi bil le enkrat globoko vdihnil, samo enkrat, bi bil mrtev. Pri tej megli namreč ni potrebno drugega: dovolj  je en vdih in si mrtev. Ko sem ga preizkusil ni bilo več bele megle, ničesar ni več bilo, in vendar je le malo manjkalo, da nisem umrl. Takrat pa so nemci izstrelili 1000 bomb, ki so eksplodirale preden so se dotaknile zemlje, in povzročile velik oblak, poln plina. Potem se je plin, ki je težji od zraka, spustil na zemljo, se spustil v jarke, v barake, v kaverne, vsepovsod.

In tistim italijanskim vojakom je zadostoval, da so umrli, en sam vdih.

------------

Opombe

1. Pričevalec mi ni znal povedati na karerega avtorja se nanaša in tudi sam nisem ugotovil, kdo je. Ivančičeve besede spominjajo na tiste, ki se berejo v italijanskem prevodu Fritz Weber, Dal Monte Nero a Caporetto [Od Krna do Kobarida], 1. Italijanska izdaja, Mursia, 1967, str. 382. «Sem pa tja, povsod, ta strašna megla, dovolj je bilo, da si jo vdahnil le enkrat, že je razžrla pljuča, samo en vdih in s krvavimi kosci je uhajalo življenje». Ali pa v Walther Schaumann - Peter Schubert, 1990, Isonzo, là dove morirono [Soča, tam kjer so umirali], Bassano del Grappa, str. 220: «Med množico trupel je sedelo nekaj s plinom zastrupljenih, ki so pljuvali kri izza nosa svojih mask... ».

2. Attilio Izzo, Guerra chimica e difesa antigas [Kemijska vojna in zaščita proti plinom], Hoepli, Milano, 1935, str.21, v Bovcu «napadalni plini, ki so bili uporabljeni, so bili difosgen in difenilklorarzin. Zastrupljeni (bilo jih je od 500 do 600 mož) so umrli v trenutku». Bil je to V. Bataljon, 87. Regiment, Brigade Friuli. (Relazione Ufficiale Italiana (RUI): Ministero della Difesa, Stato Maggiore dell'esercito, Ufficio Storico, 1967, l'esercito italiano nella Grande Guerra, 1915-1918, Vol. IV/3° bis, Le operazioni del 1917, Ottobre-Dicembre, [Uradno Italijansko poročilo (RUI): Ministrstvo za obrambo, Vojaški Glavni Štab, Urad za Zgodovino, 1967, Italijanska voiska v  prvi svetovni vojni, 1915-1918, IV/3, 3. Skica].

Oba plina fosgen in difosgen napadata dihala in jih zato uvrščajo med "dušilce" in oba sta zelo strupena. Difosgen ima to "prednost", da obstane v dotiku z železom in se ga zato more dati direktno v izstrelke, kakor je bilo vidno pri granatah, ki jih je našel Ivančič, cianovodikove kisline pa "se ne da uporabiti kot tekočino" v železnih bombah. (Izzo, cit. Delo, str.52). In še, difosgen "se v vodi težko razkraja" (Isti, str.50), dejstvo, ki so ga napadalci prav gotovo upoštevali zaradi strukture okolja in vremenskih prilik, ob katerih bi bili morali izpeljati napad.

Difenilklorarzin, katerega izstrelke so Nemci zaznamovali s plavim križem, uvrščajo med pline, ki "dražijo nos", čeprav je tudi drugače strupen. Močno "draži sluznice v nosu, v grlu, v očeh in v dihalih" (Isti, str. 7l).

3. Nanaša se na fotokopijo v njegovi lasti, žal brez bibliografskih podatkov.

4. Je odgovor na moje vzpodbujanje v zvezi s tistim, kar sta napisala Giovanni Comisso, 1960, Giorni di guerra, [Dnevi vojne, 3. Pregl. Izdaja], Longanesi, Milano, str.127 in Mario Silvestri, 1984, Caporetto, Una battaglia e un enigma, [Kobarid, Nerazumljiva bitka], str. 180. Ta zadnji, prav na podlagi Comissove izjave o posebnem vonju cianovodikove kisline (grenki mandlji), in Fritz Weber, cit. Delo, str. 380 in 383, izjavlja, da v Bovcu spuščen plin ni bil fosgen pač pa cianovodikova kislina. Cianovodikova kislina (ali pruska kislina) pa, čeprav je ena od najbolj znanih strupenih sestavin, če je uporabljena samostojno «zaradi njene močne hlapljivosti ... Se je v vojni slabo izkazala». (Izzo, cit. Delo, str.51).

Podrobno obnovitev plinskega napada in zvrsti plina uporabljenega v Bovcu, najdemo v knjigi Vasje Klavora, Plavi križ, Založba Lipa, Koper, 1991, (prevod v nemščino Blaukreuz, Hermagoras/ Mohorjeva, Klagenfurt, Ljubljana, Wien, 1993). Manjka, žal, italijanski prevod z izjemo "povzetka" na koncu knjige, v katerem je napisano (str. 309), da je prav "plin povzročil paniko in poraz pri Italijanih. ( ... ) Italijanski vojaki niso vedeli kaj pomeni plavi križ, s katerim so Avstrijci označevali granate s plinom: ko se je napad začel, so umrli v trenutku, ne da bi se zavedeli, kaj se dogaja. Tisti redki, ki so preživeli, so zbežali od tam in zasejali paniko v vrste tistih, ki so se še bojevali in se upirali sovražniku, vzbudili pa so v njih tudi dvome in nezaupanje do vojaških poveljnikov".

PS

Ivo Ivančič (1937, Bovec) je lastnik muzejske zbirke vojnih ostalin, ki jih je sam nabral po bojnih poljih na območju Rombona v Bovcu. Njegova muzejska zbirka je bila odprta za obiskovalce vse do potresa iz leta 1998, ko je bila stavba, v kateri je bila postavljena, močno poškodovana.

Trenutno (februar 2002) ni na ogled.

Prevod : Marta Filli

------------

© 1997, iz knjige Grande Guerra e popolazione civile, vol. l - Caporetto.

[ Home ] [ Al fronte e in prigionia ] [ Navigare sul Po ] [ Sile. Piarda di Casier ] [ L'ultimo anno della Prima Guerra ] [ In fuga dai tedeschi ] [ I prigionieri italiani ] [ Grande guerra in Alto Isonzo ] [ Grande Guerra - altre pagine ] [ Caporetto ] [ Raici, radicchio storia ] [ Sile città e paesi ] [ Sile ] [ Drio el sil ] [ Dighe e centrali Tagliamento ] [ Dighe e centrali del Piave ] [ Duce nelle Venezie ] [ Porto Marghera anastatica ] [ Piave anastatica ] [ Diario ] [ Aeroporto ] [ Camillo, mio nonno ] [ Le interviste dal 1984 al 1992 ] [ Le interviste sulla Grande Guerra ] [ Links ] [ Per ordinare ]