Malo znan vojni zločin

Drežnica, v zgornji Soški dolini, je bila izpraznjena prve dni julija 1915, zaradi domnevnega atentata na alpinskega generala Donata Etne, ki naj bi ga izvedli domačini. Prebivalci so bili pregnani, skupaj z župnikom, najprej v Breginj, potem pa v provinco Avellino¹.

Ista usoda je doletela prebivalce naselij ob pobočju Krna: Ladra, Smast, Libušnje, Kamno, Vrsno in Krn.

4. junija 19l5 se je v teh vasicah zgodil nezaslišan zločin. Bitke prvih vojnih dni na pobočju Krna so razredčile italijanske vrste 42. in 49. regimenta. Njihove vojne energije so upadale tudi zato ker so se italijanski vojaki skušali izogibati novim bojem. Tako so, na primer, spremljali v trumah tovariše v lazaret v Smasteh ne da bi se vračali na bojne položaje.

Italijanske vojaške oblasti so obtožile kmete, ki so živeli na pobočju Krna, da so streljali na njihove ranjence ². Kot posledico tega so 4. junija 1915 orožniki preiskali vse hiše naselij ob vznožju hriba, in aretirali 61 mož, ki so jih tam našli.

Aretirane kmete so odvedli na drugo stran Soče vse do Idrskega, kjer so jih postavili v vrsto in vsakega desetega ustrelili ³. Vasi ob pobočju Krna so izpraznili, tamkajšnje prebivalce pa poslali v Italijo.

------------

[Naslov: C. Pavan. Iz dela Petre Svoljšak: "La popolazione civile nella zona di guerra", 1997, v Grande Guerra e popolazione civile, 1. Del - Caporetto]

------------

Opombe 

1 Giuseppe Del Bianco, La guerra e il Friuli, [Vojna in Furlanija], 1. str. 27; Albert Rejec, Zgodbe slovenskih posoških duhovnikov v Italiji med prvo svetovno vojno, Koledar Goriške Mohorjeve družbe za leto 1971, str. 96-119; Camillo Medeot, Storie di preti isontini internati nel 1915, [Zgodbe o posoških duhovnikih, ki so bili internirani leta 1915], str. 143.

2 Istra, 14 junija 1935, št. 24.

3 O dogodku je pisal Slovenec, 29. sptembra 1915, št. 222; Slovenec, 21. maja 1917, št. 115; Henrik Tuma, Iz mojega življenja, Ljubljana 1937, str. 372-373. Nanj so se obrnili sorodniki ustreljenih, ki so tri leta dobivali pokojnino od italijanske vlade, ki pa je, ko je ugotovila, da jo uživajo vdove “izdajalcev” ukinila nakazovanje iste. Leta 1922 so mu zato poverile pristojno tožbo. Vojaška oblast v Trstu je ugotovila storjeno krivico in predala v kazenski postopek oficirja, ki je odredil ustrelitev.

Dogodek je literarno obdelal F. Kurinčič, Na tej in na oni strani oceana, Ljubljana, 1981, str. 51. Slovenski pesnik Joža Lovrenčič jim je posvetil pesnitev Smrt Šestih, Slovenec, 14.10.1915. št. 235.

Podrobnejši opis dogodka najdemo v rokopisnem gradivu Alberta Rejca in Avgusta Sfiligoja, ki ga hrani Goriški muzej. Podrobni opis desetkanja in obnašanja italijanske vojske do civilnega prebivalstva na tem območju najdemo v knjigi Vasje Klavora, Koraki skozi meglo, Soška fronta - Kobarid - Tolmin 1915 - 1917. Mohorjeva družba, Celovec-Ljubljana-Dunaj, str. 75 – 92.

-------------

Smrt Šestih

Spomin padlih žrtev ob idrskem mostu pri Kobaridu

Joža Lovrenčič

Kot lepa misel modrega neba

se vila Soča je skoz naš planinski raj,

ob Svetem Lovrencu je zašumela:

— Mir Ti, moj pevec, snivaj večni maj!  *—

Prišel je dan — potihnili so slavčki

in  ko da dušo ima slednji sočin val

zaganjal se je s sveto jezo

po ozki strugi mimo trdih skal:

— Prišel je dan, moj pevec,

od Tebe davno že prorokovan!

Oj, vstani, in me blagoslovi,

da bo moj tok močán, strašán!

Glej ljudstvo, tvoje ljudstvo,

ki ljubi to zemljó srčnó,

braniti hočem, kakor si naročil,

pred krvoločno tujčevo rokó! —

Soča se peni, Soča drví,

solnce na nebu se je skrilo:

iz mirnih sel, iz tihih pogorskih vasic

korakajo trdo mračnih, izmučenih lic

možaki:

Prišli so, od onkraj prišli,

naše zemlje se jim je zljubilo —

ugrabili so nam drugi rodni svet

in zdaj pred nami, za nami — bajonet

v plačilo!

Premalo je misel — beseda na dan:

— matere, žene,

obrišite grenke solzé in zadušite jok

in pišite, pišite v srcu naših otrok

te dneve! —

In, ki je bil iz ljubezni glasán

jo je dobil s kopitom —

zaškripali so vsi z zobmi

in stisnili ožuljene pesti:

—    Prokleti! —

»Avanti sciavi! « — korak na korak

se je težko od zemlje ločil:

— Krn, Vrsno, Libušnje, o drage vasi,

Bog vam daj včakati lepših dni —

Z Bogom, z Bogom! — —

Soča se peni, Soča drvi …

ob njej so nemi obstali.

Kamno. Prignali so še druge možé.

spogledali so se in umeli molčé:

—    Prokleti! —

Čez Sočo!  —  Trdó je šumela, glasnó,

src šestinšestdeset jo je prevpilo

v trpki bolesti, ko šli čez njó

in jemali slovó, da šc nikdar takó,

od doma.

Po Dolgem bela cesta gre,

po cesti mračna vrsta

od onkraj cerkev sv. Duhá

in s cerkvico pokopališče sv. Lovrenca

jih gleda.

— Tam bi počivali kedaj,

takó Bog ve, kje bomo!

O dragi, kar vas močnih je v grobeh,

vzbudite, vzbudite se v teh dneh

v pomoč nam! —

Soča se peni, Soča drvi,

mračna vrsta dalje koraka:

Pridušena kletev se zdaj pa zdaj oglasi —

toliko, da se med vrste zgubi, jo kopito

vmori:

—    Capito? —

»Fermate! « — Idrski most.

mož je možá pogledal;

»čudno tesno mi je pri srcu — kaj bo?«

»Meni tudi — Bog bodi z menó

v tej uri! «

»Ogni decimo! « — vsaki deseti

je stopil iz vrste,

v kateri — proti Krnu, proti domu obrnjen

obraz —

je slednji prepaden drhtel ta čas

in molil.

Šest jih je stalo pred vrsto,

šest zaznamovanih —

»Z Bogom, z Bogom — pravičen je Bog!«

In ravno so stali in stisnjenih rok

in pali  — — —

»Avanti! « — In šestdeset mož

mračnó so korakali dalje …

Z bogom, z Bogom  pravičen, odločen je

Bog!

Z Bogom, z Bogom — mogočen je Bog!

Srca so bíla in šumel Sočin val je —

Kot mračna misel oblačnega nebá

se vije Soča skoz planinski raj,

ob Svetem Lovrencu šumi:

— Moj pevec, vstani, vstani zdaj!

Dovolj si videl trdega gorjá!

Naj tod tujec krvoločen gospodar

in rod tvoj bije v smrtna tla?

Nikdar, nikdar!

V Kraljestvu večnem novih strun

na liro svojo si navij

in ž njimi pridi spet na svet

in ko Orfeju v dobi davnih let

naj pesem Tvoja se glasi!

Po njej ravnal se bo moj val

in skalni rob:

— Tu raja si sovrag iskal,

za te imamo  — grob! —

In tvoj visoki, tvoj ponosni Krn,

večkrat

ob solncu ko zlat,

zdaj v sneg odet in v mesečini srebra

in okrvavljen,

junaštva našega glasnik, dveh dob mejnik

bo domovini naši večen spomenik,

ponos naš in s Teboj na veke slavljen!

(Slovenec, 14.10.1915)

* Nanaša se na Simona Gregorčiča in na njegovo preroško pesnitev Soči.

Med 1915 in 1917. letom so  bile ob Soči množične smrti običajne, toda, da so tuji okupatorji barbarsko, z žrebom, ubijali nemočne civiliste - ne upoštevaje nikakršne vojne konvencije - je lahko povzročilo le najglobljo ogorčenost in spomin nanjo je še zmeraj živ med tamkajšnjimi ljudmi (Glej pričevanje S. Mašera). O tem dogodku pa ni sledu v italijanskem zgodovinopisju, ki je vendarle na široko proučevalo primere desetkanja med vojaki. Italijansko civilno ljudstvo je sicer tudi imelo priliko spoznati, trideset let kasneje, pod nemško okupacijo, tragični pomen besede desetkanje.

(C.P. - Prevod: Marta Filli)

------------

©1997, iz knjige Grande guerra e popolazione civile, vol. l - Caporetto

[ Home ] [ Al fronte e in prigionia ] [ Navigare sul Po ] [ Sile. Piarda di Casier ] [ L'ultimo anno della Prima Guerra ] [ In fuga dai tedeschi ] [ I prigionieri italiani ] [ Grande guerra in Alto Isonzo ] [ Grande Guerra - altre pagine ] [ Caporetto ] [ Raici, radicchio storia ] [ Sile città e paesi ] [ Sile ] [ Drio el sil ] [ Dighe e centrali Tagliamento ] [ Dighe e centrali del Piave ] [ Duce nelle Venezie ] [ Porto Marghera anastatica ] [ Piave anastatica ] [ Diario ] [ Aeroporto ] [ Camillo, mio nonno ] [ Le interviste dal 1984 al 1992 ] [ Le interviste sulla Grande Guerra ] [ Links ] [ Per ordinare ]